Romans 8

8. Poglavje

1Zatorej ni sedaj nobene obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu. 2Zakaj postava Duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti. 3Kar je namreč bilo postavi nemogoče, v čemer je bila nezmožna zaradi mesa, to je storil Bog, ko je poslal svojega Sina v podobnosti grešnega mesa in kot daritev za greh, in je greh obsodil v mesu, 4da se izpolni pravična zahteva postave v nas, ki živimo ne po mesu, ampak po duhu. 5Kajti kateri so po mesu, mislijo na to, kar je mesenega, a kateri so po duhu, na to, kar je duhovnega. 6Kajti meseno mišljenje je smrt, a duhovno mišljenje je življenje in mir; 7zato ker je meseno mišljenje sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava, saj se tudi ne more. 8Kateri so pa v mesu, Bogu ne morejo biti prijetni. 9A vi niste v mesu, ampak v duhu, ako Božji Duha prebiva v vas. Če pa kdo Duha Kristusovega nima, ta ni njegov. 10Če je pa Kristus v vas, je sicer telo mrtvo zavoljo greha, duh pa je življenje zavoljo pravičnosti. 11Če pa Duh tistega, ki je obudil Jezusa iz mrtvih, prebiva v vas, on, ki je obudil Kristusa Jezusa iz mrtvih, oživi tudi smrtna telesa vaša zaradi Duha svojega, ki prebiva v vas. 12Tako torej, bratje, nismo dolžniki mesu, da živimo po mesu; 13zakaj če po mesu živite, umrjete, če pa z Duhom morite dejanja mesa, boste živeli. 14Kajti katerekoli vodi Duh Božji, ti so sinovi Božji. 15Niste namreč prejeli duha sužnosti zopet v bojazen, ampak prejeli ste Duha sinovstva, ki v njem kličemo: Aba, Oče! 16Ta Duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo otroci Božji. 17Če smo pa otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, ako ž njim trpimo, da se tudi ž njim oslavimo. 18Mislim namreč, da trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja prihodnji slavi, ki se ima razodeti na nas. 19Kajti koprnenje vseh stvari pričakuje razodetja sinov Božjih. 20Zakaj stvari so podvržene ničemurnosti, ne iz lastne volje, ampak zavoljo tistega, ki jih je podvrgel, z upanjem, 21da bo tudi stvarstvo samo rešeno iz sužnjevanja minljivosti v svobodo slave otrok Božjih. 22Vemo namreč, da vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj. 23Pa ne samo ono, temuč i mi sami, ki imamo prvine Duha, tudi mi sami v sebi zdihujemo, čakajoč sinovstva, odrešitve svojega telesa. 24V upanju namreč smo zveličani; upanje pa, ki se vidi, ni upanje; saj če kdo kaj vidi, čemu bi se tega še nadejal? 25Če pa upamo, česar ne vidimo, čakamo tega s potrpežljivostjo. 26Enako pa pomaga tudi Duh našim slabostim. Kajti česa naj prosimo, kakor je treba, ne vemo; temuč Duh sam prosi za nas z neizrečnimi vzdihi. 27Ta pa, ki preiskuje srca, ve, kaj je misel Duha, ker po volji Božji prosi za svetnike. 28Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem. 29Kajti katere je naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sinu, da bi on prvorojenec bil med mnogimi brati. 30In katere je naprej odločil, te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil. 31Kaj torej porečemo na to? Če je Bog z nami, kdo je proti nam? 32On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temuč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi ž njim nam vsega podaril? 33Kdo bo tožil proti izvoljencem Božjim? Bog je, ki jih opravičuje. 34Kdo je, ki jih bo obsodil? Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas. 35Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? stiska ali nadloga, ali preganjanje, ali lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali meč? 36Kakor je pisano: „Zavoljo tebe nas moré ves dan, imajo nas kakor ovce za klanje“. 37Ali v vsem tem slavno premagujemo po tistem, ki nas je ljubil. 38Prepričan sem namreč, da nas ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne sile, ne sedanjost, ne prihodnost, 39ne višina, ne globočina, ne katera druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.